Kolikokrat slišimo star rek, da čas prehitro beži. Nekaj je resnice na tem. 4 leta druženja z valetniki je kar prehitro minilo. In že je bil tu konec, zadnje slovo, kateremu smo bili priča v sredo, 15. 6. 2022, v Kulturnem domu Krško. Poslovili so se lepo, od vseh nas – staršev, gospe ravnateljice Valentine Gerjevič, strokovnih delavcev šole, tehničnega osebja … Skozi lepo popoldne, pod budnim mentorstvom gospe Sonje Bračun Gorišek in vseh ostalih mentorjev, so nam nanizali vseh devet stopnic svoje osnovnošolske poti na OŠ Jurija Dalmatina Krško. Popeljali so nas zopet na svoj začetek – v 1. razred, 2., 3. … pa vse do nepozabnih šol v naravi – letne in zimske. Tam so stkali nova, prijetna prijateljstva, trdne vezi. Pokazali so nam razredne in solo točke – plesne, pevske in instrumentalne. Vsak je zasijal pod žarometi našega kulturnega doma. Z veseljem smo jih budno spremljali – še zadnjič …
Kot so sami zaključili:
… »Pred nami so prazne strani, ki se bodo kmalu napolnile z novimi besedami, lepimi, življenjskimi izkušnjami, novimi odbitimi fotografijami, novimi sošolci, novimi učitelji … In najbolj pomembno – z vsemi našimi najbližjimi, ki nam ves čas stojite ob strani. Vse, kar je bilo – ne bo šlo nikoli v pozabo. Vse je zapisano – če se bo izgubil papir ali ta knjiga, pa smo vse to zapisali v naše srce.« …
/izsek iz valetnega scenarija/
Dragi valetniki!
Za slovo še pesem ruskega pesnika Mihaila J. Lermontova:
Na sinji morski se gladini
v meglicah jadro lesketa …
Le česa išče si v tujini
in kaj pustilo je doma?
Morje kipi in veter vleče,
škripaje jambor se šibi.
Ah, jadro si ne išče sreče,
pred srečo tudi ne beži! –
Nad njim se sončna luč razžarja,
pod njim je morje v dalj in šir.
A jadro si želi viharja,
kot da v viharju bil bi mir!
Razpnite svoja jadra in naj vas ponesejo varno in srečno v svet! Srečno!
Bernarda Kunej