Skoči na glavno vsebino

“Ko si starejši, si (vsaj v mojih očeh) presrečen, če te kdo pozdravi na cesti in se ob tem spominjaš vseh svojih prijateljev, ki jih ni več, ti pa si imel to srečo, da si živel trideset let več kakor oni in toliko let več užival življenje.
Ko pa te nekdo povabi na neko prireditev, ki je, med drugim, namenjena tebi ali tvojim sorodnikom, se je brez pomisleka udeležiš.
“V torek, 22. marca, smo se prostovoljci po pouku zbrali pred šolsko jedilnico, da bi pričeli program, katerega naj bi nato nadaljevali svojci, otroci in morda udeleženci, ki so se pogumno borili v drugi svetovni vojni.
Z mojo sošolko sva deklamirali pesmi Kajuha, ki naj bi jih pesnik pisal v vojnem času, sošolec pa naju je pri tem spremljal na kitaro, da je bilo vzdušje lepše …Naš delček je bil kratek, a zelo lep, moram reči.
Moj pradedek, ki se je tudi udeležil te prireditve, mi je, ko sem ga kasneje vprašala, kako je bilo, začel odgovor s prvima dvema odstavkoma, katera sem uporabila za uvod. Dodal je, da mu je bila prireditev všeč in da je vesel, da obstajajo priložnosti, ko se ljudje njegovih let zberejo, in se spomnejo svojih korenin.

Živa Mlakar, 7. a

Dostopnost