V ponedeljek, 23. 9., smo se petošolci udeležili predavanja gospe Jane Dular v Afriki. Ga. Dular je univ. dipl. pravnica in humanitarka iz okolice Novega mesta. Že vrsto let se ukvarja s prostovoljnim delom v Afriki. Pomaga revnim družinam, predvsem pa dela na izgradnji šol za revne otroke in te otroke tudi poučuje. Je ustanoviteljica Kulturno izobraževalnega društva ELA – humanitarne organizacije.
In kaj smo se petošolci naučili iz predavanja?
Nekatere države v Afriki so zelo revne. Ljudje tam nimajo zagotovljenih niti osnovnih življenjskih potreb. Šole v revnih afriških državah se zelo razlikujejo od naših, v velikosti, opremljenosti, številu učencev v razredu. V enem razredu je tudi 200 učencev, ki jih poučuje ena učiteljica.
V Afriki ne hodijo vsi otroci v šolo. Zasebnih šol starši svojim otrokom ne morejo plačati. Zato jih večina obiskuje revne, javne šole, ki so brezplačne. Otroci se tam zelo težko kaj naučijo in jih večina ostane brez izobrazbe in službe. V šoli morajo imeti vsi obrite glave. Nimajo zvezkov, pisal, sedijo na tleh …
A v teh državah ni vodovoda, zato morajo dekleta hoditi po vodo k rekam. Vodo nalijejo v vrče ali lavorje. Na glavo privežejo klobčič od rute in nanj dajo vrč ter tako nesejo vodo domov.
Jejo dvakrat na dan, ob 13.00 in 18.00. Zato so otroci lačni in se ne morejo učiti. Večkrat ostanejo doma in spijo do prvega obroka.
Skupnost Ela je Afričanom zelo pomagala. Zgradili so jim nekaj šol, šolo za otroke s posebnimi potrebami in šolo ELA.
Afričani plešejo zanimive plese. S plesom se tudi zahvalijo. V vsaki afriški državi govorijo drug jezik.
Vendar Afrika ni samo ena pusta in suha celina, kjer so vsi revni. V nekaterih državah so gromozanska mesta, stavbe, trgovine.
Meni so vseeno bolj všeč tiste revne afriške države, ker se tam živali svobodno gibljejo v svojem naravnem okolju. Prehranjujejo se z ulovom. Visoke žirafe pa s svojimi dolgimi vratovi dosežejo najvišje veje akacij.
Današnje predavanje mi je bilo res zelo všeč
Eva Urbanica, 5. č
Predavanje, kako živijo ljudje v Afriki, mi je bilo zelo zanimivo. Na posnetkih smo videli ljudi, ki so bili, kljub revščini, srečni. Fantje so skakali od veselja, punce so plesale. Otroci so hvaležni. Čeprav jih je 200 v razredu in jih uči ena učiteljica. Večina otrok nima zvezkov in končajo šole brez pridobljenega znanja. Gospa Jana se je zato odločila, da jim pomaga. Tam se je tudi naselila. Organizirala je skupino, ki je sodelovala v izgradnji šol. Tako pomagajo otrokom do boljšega znanja. Zbirajo denar in otrokom priskrbijo zvezke in pisala. Tako je življenje otrok v Afriki vsaj malo lepše.
Lara Zlobko, 5. b
Življenje v Afriki je revno in pomanjkljivo. Drugačno je od našega. Ne moremo si predstavljati, kako smo lahko veseli, da smo v takšni lepi šoli in domovih. Gospa Jana je zelo prijazna in dobra, da afriškim otrokom pomaga. Če bi bila jaz iz Afrike, bi ji bila zelo hvaležna. Predavanje mi je bilo zelo všeč. Videla sem, kako morajo Afričani veliko delati. Razmišljala sem, kako bi se jaz počutila v takšni situaciji in bi jim tudi sama rada pomagala.
Luna Černelč. 5. č
