Skoči na glavno vsebino

Po ogledu filma (Vratar Liverpoola) in razgovoru o njem so učenci povedali:

»Imel sem zelo mešane občutke; na trenutke se mi je zdel žalosten, na trenutke smešen, včasih zelo globok. Uporaba črnega humorja se mi ni zdela v redu, čeprav je bil film zaradi tega smešen.Po značaju se mi zdi, da sem najbolj podoben Joju. Ne zato, ker je glavni junak, ampak zato, ker se rad uči. Ne vem, če je pri Joju enako, vendar jaz se rad učim samo stvari, ki me zanimajo. Z njim se primerjam tudi zato, ker je odločen. Meni se zdi, da sem odločen tudi jaz, vendar na to kažejo predvsem moja dejanja. Jo se mi je zdel tudi sramežljiv. Sebi pogosto pripišem to lastnost, saj sem nerad v središču pozornosti. Po filmu sem razmišljal o tem, kako velike stvari lahko človek doseže, če zbere pogum in da vse od sebe, kako hudo mora biti, če odraščaš brez očeta in kako utesnjen je moral biti Jo, ko so ga vsak dan v šoli poniževali, zmerjali in občasno tepli. Vendar je zbral pogum in se uprl in tako tudi dosegel svoj cilj – svobodo. Ni mu bilo več treba pisati nalog sošolcu, niso ga več zmerjali in poniževali. In enako je z življenjem, kjer je uspeh več kot možen, če se le potrudiš zanj. Vse sanje so uresničljive.«

Lovro Sikošek, 7. b

»V torek smo si sedmošolci v Kulturnem domu Krško ogledali film Vratar Liverpoola.
Film mi je bil všeč, saj v njem nastopajo mladostniki mojih let. Soočajo se s težavami, problemi in nasiljem. Žal je podpornik nasilja sovrstnik Tom Erik. Prisilil je Joja, da mu dela domače naloge, saj se boji posledic, če mu jih ne bi. Kmalu dobi razred novo sošolko, Mari. Med vsemi osebami v filmu sem najbolj podobna Mari. Ni ji všeč, da drugi delajo naloge Tomu Eriku in je neprijazen, zato hoče temu narediti konec. Nikoli ne naredi tega, kar ji reče Tom Erik. Kmalu ji tudi drugi začnejo slediti in nočejo več upoštevati Tom Erikovih navodil. Edina razlika med mano in Mari je, da nisem tako samozavestna kot ona.«

Lana Žnideršič, 7. b

»Želel bi biti tak kot Mari, saj je odločna, naredi, kar je prav, je dobra v nogometu in dobra v šoli. Je prijazna deklica. Všeč mi je bil tudi Jo, čeprav se je ob vsakem pomisleku zbal, da bo umrl, če bo kaj naredil narobe. Ker je bil takšen strahopetec, ga je njegov sošolcev prisilil, da mu je pisal naloge. Zaradi njegovega strahu so mu vsi grozili. Drugače pa je priden fant. Zaljubil se je v Mari. Postajal je vse bolj pogumen in samozavesten kot Mari. Tudi zato bi rad bil kot onadva. Jo si končno upa igrati nogomet, Mari pa spremlja njegove tekme. Oba sta mi všeč zato, ker sta tako pogumna in samozavestna.«

Miha Štorman, 7. b

Dostopnost