V času negotovosti, v katerem smo se znašli, so se v vsem nam »prebujali« različni občutki. Tudi tisti, ne tako prijetni. Marsikdaj smo začutili stisko, strah, nelagodje … a tudi jeza se je prebudila v marsikomu izmed nas.
Zato smo se v 5.č odločili pogovarjati o jezi. Prebrali smo poučno zgodbo in se odločili, da se bomo s svojo jezo soočili. Narisali smo jo takšno, kot si jo predstavljamo in se odločili, da jo bomo spustili, da odide stran od nas.
Preberite zgodbo tudi vi in mogoče se boste poslovili od svoje jeze, tako kot smo se mi!
Poučna zgodba o jezi
Jeza je majhno, na videz nenevarno bitje. Če jo uporabljamo pravilno, ne naredi nobene škode. Če se jeze ne poskuša udomačiti, živi na svobodi in se nikogar ne dotakne. Vendar pa se vsi poskusi začeti z njo, končajo z jokom. To bitje je majhno in okretno, lahko po naključju pride v telo vsakega človeka. Človek občuti to takoj. Postane jezen.
Bitje prične vpiti človeku: “Po naključju sem se ujela! Pusti me! Tukaj je mračno in grozno! Izpusti!”
Vendar pa so ljudje prenehali razumeti njen jezik. Nekateri takoj izpustijo jezo, ko je ta še majhna – to je odličen način, da se poslovite od nje.
Obstajajo pa tudi taki, ki je nikakor ne želijo izpustiti. Pravijo, da je njihova, nosijo jo kot najdražjo torbo. Neprestano razmišljajo o njej in skrbijo zanjo … Njej pa vseeno ni všeč živeti v človeku.
Jeza miga, išče izhod, a ker slabo vidi, ga sama ne more najti. Vidite, takšno je to nesrečno bitje. In človek tudi … Ves se je stisnil, jeze pa nikakor ne izpušča.
A to bitje je ubogo – lačno, hoče jesti – in tako tudi prične počasi jesti vse, kar najde. In sam človek to občuti. Nekaj ga začne boleti, pa še kaj drugega … vendar pa človek iz sebe jeze ne izpušča. Zato, ker se je nanjo navadil. Ona pa je in raste … Najde v človeku nekaj okusnega, se prisesa in grize. Tako tudi pravijo: “Jeza razjeda.”
In na koncu koncev, zaraste se z nečim v človeku in proti njegovi volji postane del njega. Človek prične slabeti, bolehati, vendar pa notranja jeza še naprej raste
… Človeku ni jasno, da mora jezo samo prijeti in jo izpustiti. Njej je brez človeka dobro in človek brez nje lažje diha …
Nauk:
Jeza je – stanje duha. V bistvu se mi sami odločimo, če bomo jezni. In ko se naslednjič odločite biti jezni, razmislite: ali je res tako lepo pomilovati sebe? Plenilec vedno začuti šibkega in napade prav njega. Ne pravijo zaman: “Daj jezo na stran.”
… In mi smo našo dali stran … Upamo, da je ne srečate …
Učenci 5. č
