Skoči na glavno vsebino

Ko iz tetrapaka v lonec priteče,
mleko zasliši nekoga, ki reče:
»Takole, še malo, pa Mihec bo vstal,
zato že kar zdajle mu skuham kakav.«

Mleko od groze se skoraj sesiri:
»To ni mogoče, pri moji veri!
Da ob belino bom in ob okus,
to, primojduš, je ostuda in gnus!«

A bolj ko jezi se nad tem, kaj bo z njim,
močneje od spodaj ga greje vroč plin.

»Jaz, da kakav bom?! Nikdar, nikoli!
Preveč sem ponosno, da to si dovolim!«
je besno vzkipelo, iz lonca ven vstalo
in belo in čisto se v svet je podalo.

»Do smrti bom mleko, nikoli kakav!«
je vpilo še, ko so ga brisali s tal.

/Andrej Rozman Roza/

 

Zajtrk, skrbno pripravljen, zvok domače glasbe in nagovor naših šolskih novinarjev – tako smo pričeli  z ND – Tradicionalni slovenski zajtrk, že 12. zapovrstjo. Res je že postal tradicionalni. Kljub slabemu vremenu smo tekli, hodili v okolici šole, ribnika, šolskega igrišča in trim steze s sloganom: TEČEM, KER SEM SOLIDAREN/-na. Uspelo nam je! Ponosni nase, da smo z našimi dejanji pripomogli k skupni gesti – k boljšemu jutri oz. k zmanjševanju globalnih podnebnih sprememb, planetu Zemlja. Ob tem pa so nastale še bolj domiselne majice, ki smo jih ustvarili ravno v ta namen. Poglejte si jih …

                                                                                                                       Bernarda Kunej

Objave v medijih: Posavski obzornik

Dostopnost