24. 6. 2022 – VIDEO: Zaokrožili smo jubilejnih 50 let OŠ Jurija Dalmatina Krško

24. 6. 2022 – VIDEO: Zaokrožili smo jubilejnih 50 let OŠ Jurija Dalmatina Krško

Oglej si posnetek na Youtube.

Na zadnji šolski dan smo na igrišču šole vsi učenci, strokovni delavci šole, tehnično osebje … pomahali našemu letošnjemu jubileju – naši šoli, ki slavi 50 let obstoja.

Zahvala

Hvala vsem, ki ste v teh petdesetih letih soustvarjali življenje in delo šole, ter prispevali k temu, da je danes Osnovna šola Jurija Dalmatina Krško uspešna šola, šola, ki niza različne uspehe na področjih znanja, kulture, športa, šola, ki uspešno sodeluje v različnih projektih, tudi mednarodnih, se povezuje s krajem in vsemi, ki vstopajo v ta hram učenosti.

Ravnateljica, Valentina Gerjevič in kolektiv šole

24. 6. 2022 – VIDEO: Proslava ob dnevu državnosti in … POKORONSKI TALENTI 😊

24. 6. 2022 – VIDEO: Proslava ob dnevu državnosti in … POKORONSKI TALENTI 😊

Oglej si posnetek na Youtube.

Na zadnji šolski dan smo se zopet spomnili našega letošnjega jubilejnega rojstnega dne šole – 50 let – zato smo se v ta namen  v jutranjih urah najprej vsi zbrali na šolskem igrišču, kjer smo s postavitvijo narisali 50 let – vse to je posnel tudi dron. Nadaljevali smo v veliki telovadnici šole z obeležitvijo prihajajočega še enega rojstnega dne, to je dan državnosti, ko praznuje naša domovina – Slovenija. S sloganom I feel Slovenia smo zaokrožili prostor. Nagovorila nas je tudi ravnateljica šole, gospa Valentina Gerjevič. Podelili pa smo tudi vsa zlata in srebrna odličja vsem našim zares najuspešnejšim učencem šole. Kako smo ponosni nanje! Bravo, učenci, bravo, mentorice in mentorji! Da pa smo zakorakali v bolj sproščene ritme, so poskrbeli naši t. i. POKORONSKI TALENTI. Zares je bilo zabavno, sproščeno in navdihujoče. Koliko talentov se je zvrstilo na odru, kažejo spodnje zgovorne fotografije. Seveda pa brez presenečenja ne gre – zato smo poskrbeli učitelji sami – zaplesali smo naravnost v brezskrbno poletje. Zaplešite tudi vi z nami. Mi smo zaplesali vsi – ob koncu so se nam pridružili vsi učenci, strokovni delavci šole in zaplesali smo naravnost v poletje! HURA – POČITNICEEEEEE!!! Vsem želimo prijetne, zdrave in predvsem brezskrbne dni poletja. V jeseni pa kot vedno stopamo novim ciljem naproti.

Srečno!

                                                           Bernarda Kunej, urednica šolske spletne strani

21. 6. 2022 – Ustvarjalno dopoldne na Gradu Rajhenburg

21. 6. 2022 – Ustvarjalno dopoldne na Gradu Rajhenburg

V torek, 21. 6. 2022, smo se učenci 5. b odpravili s kolesi na Grad Rajhenburg. Odpeljali smo se po kolesarski poti ob Savi in kolesa parkirali pod gradom. Peš smo se podali po precej strmi poti do gradu. Po malici smo si ogledali razstavo menihov trapistov, ki so nekoč živeli in ustvarjali na tem gradu. Čakali sta nas še dve zanimivi delavnici, in sicer čokoladna in šivalna delavnica. Izdelali smo čokoladne lizike ter jih okrasili z zmletimi lešniki in zdrobljenimi korneti. Bile so res slastne. V šiviljski delavnici smo s šivalnim strojem šivali vrečke za zelišča ali mobitel. Okrasili smo jih z risbami in podpisi. Ustvarjalno dopoldne na gradu je bilo res zanimivo. Ob Savi smo se s kolesi vrnili domov. To dopoldne je bilo res čudovito.

                                                                                                                            Amina Sinanović, 5. b

20. 6. 2022  – Intervjuvali smo najuspešnejše devetošolce: TINKARO KRANJČEVIČ, SVENA KLENOVŠKA IN JURETA KOZMUSA

20. 6. 2022 – Intervjuvali smo najuspešnejše devetošolce: TINKARO KRANJČEVIČ, SVENA KLENOVŠKA IN JURETA KOZMUSA

1. Se še spominjaš svojega 1. šolskega dne? Kako je bilo?

Jure: Svojega prvega šolskega dne se kar dobro spominjam, saj sem se ga  zelo veselil. Z bratom Samom in staršema smo se najprej odpravili v športno dvorano, kjer so nam učitelji in učenci uprizorili predstavo z naslovom Pika nogavička. Po ravnateljičinem govoru smo vsi nestrpni izvedeli, v kateri razred smo bili dodeljeni ter se odpravili v matične učilnice. Tam smo spoznali razredničarki in skozi igro Ti si zeleni krokodil svoje sošolce. Ker pa nas je igranje zlakotilo, smo se že kmalu odpravili na malico v šolsko jedilnico. Še danes se spomnim, da so bile to štručke z makom. Vsi siti smo preostanek dopoldneva preživeli v učilnicah, kjer smo se še bolje spoznali in seznanili s potekom prvega razreda. Poln novih vtisov in pričakovanj za naslednji dan sem se nato s starši odpeljal domov.

Sven: Svojega prvega šolskega dne se še dobro spominjam. Dan mi je ostal v lepem spominu, saj sem po dolgem času ponovno videl svoje prijatelje. Obenem pa sem spoznal svoje nove sošolce in sošolke ter šolo.

Tinkara:

Kljub temu da  je od tega dne že dolgo, devet let in pol, se prvega šolskega dne še zelo dobro spomnim. Če se lahko tako izrazim, sem bila že prvi dan zelo preizkušena, namreč v vrtec sem hodila v Leskovec pri Krškem, za razliko od velike večine ostalih. Zagotovo je bil to šok, v prvem trenutku, 5-letni otrok med 24-timi neznanci. Na srečo sem se hitro spoprijateljila z deklico, danes dobro prijateljico, ki prav tako ni poznala nobenega. Bila pa sem precej zadržana, zato mi je res pomagalo to sproščeno vzdušje, ki sta ga ustvarjali učiteljici.

2. Kateri šolski predmet je tvoj najljubši?

Jure: Večina šolski predmetov mi je zelo zanimivih in jih rad obiskujem, zato na to vprašanje težko odgovorim. Verjetno sta to kemija in matematika, ki sta mi posebej zanimiva, saj temeljita na naravnih zakonih.

Sven: Nimam svojega najljubšega predmeta, vendar imam od vseh najraje matematiko, zgodovino in kemijo.

Tinkara: Nimam najljubšega predmeta, so pa seveda predmeti, ki me bolj zanimajo in tisti, ki me manj. Pri izbiri nadaljnjega šolanja pa mi bo seveda pripomoglo to, da me najbolj zanimajo tuji jeziki ter biologija.

3. Kateri dogodek iz OŠ ti bo ostal v lepem spominu? Zakaj?

Jure: Iz osnovne šole mi bodo v lepem spominu ostali številni dogodki, najbolj pa zagotovo naša zadnja šola v naravi v 7. razredu. V tednu preživetem v Tolminu smo se s sošolci in sošolkami močno povezali ter spletli marsikatero prijateljsko vez.

Sven: V najlepšem spominu mi bodo ostale ekskurzije, šola v naravi in dogajanje med odmori. Z veseljem se jih bom spominjal, saj se bom ob njih nasmejal in spomnil na osnovnošolske dni.

Tinkara: Je več takšnih, lepih, dogodkov, ki se jih rada spominjam. Zagotovo pa so ene izmed lepših šole v naravi. Smo generacija, ki ji vsaj na tem področju koronavirus ni zagodel, in smo zato lahko uživali na morju, smučanju in še marsikje drugje. Ker smo v šolah v naravi skupaj s sošolci preživljali cele dneve, smo se tam ne le mnogo naučili, ampak tudi bolje spoznali drug drugega. Vsak dogodek je bil na svoj način lep, samo moramo gledati iz prave perspektive, da to lepoto občutimo, vidimo.

4. Kaj je recept, da postaneš najuspešnejši učenec, učenka na šoli?

Jure: Menim, da je najpomembneje to, da čimprej ugotoviš, kaj bi rad počel v življenju, saj imaš tako dodatno motivacijo za delo v šoli. Sledi seveda učenje, brez katerega uspeha ne moreš pričakovati. Ključno sem mi zdi tudi to, da se pri nobenemu uspehu ne ustaviš, temveč poskušaš biti vedno boljši. Zadnja stvar, ki bi jo uvrstil na ta recept, pa je še to, da nikoli ne podcenjuj dosežkov drugih, temveč jih raje poskušaj preseči.

Sven: Točno določenega recepta ni, saj se učenci po načinu pridobivanja znanja zelo razlikujemo. Osebno menim, da je najbolje redno slediti in sodelovati pri pouku. Doma pa je zelo dobro narediti nalogo ter si vsaj malo ponoviti snov. Pred testom pa si naredim izpiske in se učim iz njih.

Tinkara: Posebnega recepta ni, vsak ima svoje načine, kako postati uspešen, za vsakega deluje nekaj drugega. Sama se najprej rada poglobim v šolsko snov, da potem nimam težav, ko se prepletajo dnevi tekmovanj in šolskih ocenjevanj. Kar pa se tiče dodatnega pouka in tekmovanj, vsako leto se jih udeležim čim več, ker se mi zdi pomembno odkrivanje čim večih področij, prav tako pa, če ti na enem tekmovanju spodleti, je še vedno mnogo možnosti na drugih. No, najuspešnejša učenka, za ta naziv se je treba zelo potruditi. Ogromno je trdega dela, v šoli in doma, učenja, ponavljanja in izpisovanja snovi, za kar je potrebno veliko discipline in želje po dosežkih.

5. Kakšni so tvoji cilji za naprej?

Jure: Rad bi čim boljše končal 9. razred in ohranil osnovno šolo v lepem spominu. Nato pa si želim uspešna in zanimiva gimnazijska leta in pravilno odločitev pri vpisu na fakulteto, ki me bo zanimala.

Sven: Sedaj sem se vpisal na splošno gimnazijo. Po njej se mislim vpisati na študij, vendar še ne vem na katero smer.

Tinkara: Nekaj ciljev že imam, ampak verjamem, da se bodo skozi nadaljnje šolanje in življenje še zelo spremenili. Najprej je cilj zagotovo čim boljši uspeh v gimnaziji in potem na maturi, potem pa v skladu z rezultati le-te tudi vpis na dobro fakulteto. Trenutno puščam vse možnosti odprte, mislim pa, da bom skozi naslednja 4 leta šolanja izbrala tisto pravo, da bom čez nekaj deset let z veseljem opravljala svoj poklic.

Hvala za vaše odgovore.

                                                                                   Intervju pripravila: Bernarda Kunej

20. 6. 2022 – Naša učiteljica – DAMJANA MLAKAR

20. 6. 2022 – Naša učiteljica – DAMJANA MLAKAR

1. Se vam je na vaši poklicni poti vtisnil kakšen dogodek še posebej v spomin?

Na moji poklicni poti se je zgodilo mnogo dogodkov, tako lepih kot tudi manj lepih, žalostnih. Težko izberem enega izmed njih. No, morda eden prvih …Učitelji v Podbočju so me pozabili obvestiti, da je v osmem razredu učenka, ki ima epilepsijo. Med učno uro je kar naenkrat zdrsela s stola pod klop. Seveda sem se zelo ustrašila, a so me učenci hitro pomirili, da oni v taki situaciji že dobro znajo odreagirati. Hitro so sošolko prijeli za roki in nogi ter glavo, da ni udarjala po tleh. Po nekaj trenutkih se je učenka zavedla in lahko smo nadaljevali z delom. Kasneje sem izvedela, da tistega dne ni vzela tabletke z namenom, da ne bo vprašana, če bo dobila napad.

2. Bi nam na kratko predstavili pot do vašega poklica – učiteljice glasbene umetnosti?

Kot otrok sem se večkrat igrala s svojimi medvedki in punčkami šolo. Jaz sem bila učiteljica, oni so bili moji učenci. In tako se je začelo v moji glavi … V OŠ ni bilo prireditve, kjer ne bi nastopila kot članica pevskega zbora, solo pevka ali pianistka. Ob vpisu v srednjo šolo sem se odločila za gimnazijo, pedagoška smer. Včasih sem si rekla, da ne bom izbrala poklica, kjer bom vedno na odru, a glasba me je pritegnila in nadaljevala sem študij na Pedagoški akademiji, takrat smer glasbena vzgoja in zborovstvo. Študij je trajal dve leti plus čas za diplomo. V teh dveh letih sem opravila 32 izpitov (toliko so jih kasneje v 4 letih na Pedagoški fakulteti). Še preden sem imela diplomo »v žepu«, sem dobila ponudbo za delo na OŠ Podbočje. Z veseljem sem jo sprejela. Takrat (1978) sem pričela z delom brez učbenikov in delovnih zvezkov, znajti sem se morala, kakor sem vedela in znala, a čez leta smo tudi za glasbo dobili učbenik, kar nam je vsem olajšalo delo. Po 12-tih letih pa sem nadaljevala svoje delo na OŠ Jurija Dalmatina Krško.

3. Kakšen imate občutek po vseh teh letih poučevanja?

Ko se ozrem v preteklost, se sprašujem, kdaj so minila vsa ta leta. Kar ne morem verjeti … Svoj poklic sem opravljala in ga še  opravljam s srcem, od mojih začetkov pa vse do danes. Vanj sem vložila vso svojo energijo in mislim, da sem pustila na vseh mojih učencih in seveda hkrati tudi pevcih en lep vtis. Nikoli mi ni bilo težko narediti tistega, kar mi je bilo naloženo in še več. V glavi nimam številke, koliko nastopov je za menoj, tako na šoli, v domačem kraju ali občini Krško, v republiškem in tudi evropskem merilu (Bruselj, Přeštice). Povsod, kjer smo prepevali, smo bili nagrajeni z velikim aplavzom. Upam tudi, da imajo vsi sodelujoči pevci čudovite spomine na vse pevske trenutke, ki smo jih preživeli skupaj. V sebi čutim, da sem res naredila vse, kar sem lahko kot učiteljica GUM, zborovskega petja in tudi kot razredničarka.

4. Se še spominjate prve učne ure? Kakšna je bila in vtisi po njej?

Oh, to je pa res dolgo nazaj. Bilo je v OŠ Podbočje. Kot novinko me je v razred pospremil takratni ravnatelj, g. Jože Zupančič. Predstavil me je učencem, potem pa me je prepustil delu. Vsekakor sem z veseljem in zanosom stopila pred učence in preprosto, spontano sem pričela z delom. Učenci so me lepo sprejeli in bili veseli, da bodo odslej imeli tudi tisto »ta pravo« glasbeno vzgojo, saj prej niso imeli učitelja za glasbo. Luštno je bilo. Tistega dne sem bila ponosna nase, da sem sprejela delo.

5. Se veselite upokojitve? Gotovo boste še vedno pevsko-instrumentalno aktivni? 

Vsako življenjsko obdobje je lepo, če znaš v njem uživati. Seveda se moraš za vse tudi sam potruditi. Po 43-tih letih in pol mislim, da sem si zaslužila vstopiti v tretje življenjsko obdobje, da bom storila tudi še nekaj samo zase, mojo psičko in meni najdražje. V času korone me je kar »bolelo pri srcu«, da nisem mogla učencem nuditi vsega tistega, kar bi lahko v normalnih razmerah. Veliko prisiljenega sedenja za računalnikom (kar ni v moji navadi!) je tudi delček vzroka, zakaj sem se odločila za upokojitev. Pa tudi leta so primerna za to. In dokler mi bo zdravje služilo, bom lahko postorila še marsikaj koristnega. Zato se upokojitve po svoje veselim, čeprav se zavedam, da mi bosta šolski živ-žav in klepet s sodelavci na začetku kar manjkala. A pridem na obisk! V domačem kraju pa že tri leta vodim pevski zbor »Lastovke«, v katerem odmevajo samo ljudske pesmi. Tu se bo nadaljevala moja pevska aktivnost. Sem pa tudi obljubila, da če bo potrebna pomoč na šoli, se bom z veseljem odzvala. 

6. Imate kakšen koristen nasvet za mlade učitelje oz. tiste, ki se na to pot šele podajajo?

Svoje službovanje sem pričela v drugačnih časih, kot so sedaj. Učenci so bili veliko bolj poslušni, ubogljivi in spoštljivi do učiteljev in sošolcev. Le posamezniki so malce izstopali s kakšno nagajivostjo. Počasi se je začelo spreminjati. Velika sprememba je nastala s knjižico »Pravice in dolžnosti učencev«. Že sam naslov je zgrešen. Pravice izhajajo iz upoštevanih dolžnosti. Če opravljaš svoj poklic z veseljem, ljubeznijo, narediš že veliko. Učence je potrebno pritegniti. Vendar je danes to zelo težko, ker so mnogi razvajeni, neposlušni, svojeglavi. To je tudi povezano z vzgojo od doma. Že v prvem razredu je treba učencem privzgojiti delavnost, spoštljiv odnos do učiteljev in sošolcev, upoštevati šolski red. V nasprotnem primeru so tu ukrepi, ki jih bo potrebno v bodoče ob kršitvah kar izvesti. Le tako se bo učenec zavedal, kaj sme in kaj ne. Če tega ni/ne bo, se negativno vedenje samo še poglablja in nastajajo težave. Teh si učitelji res ne želimo. Kaj svetujem? Enostavno je treba stati za svojimi besedami, zahtevami, v nasprotnem primeru pa hitro ukrepati. Biti prijazen učitelj pomeni tudi določeno mero strogosti. Le tako se bo vzpostavil in upošteval šolski red. Pri tem pa morajo v pomoč stati tudi starši, saj je trikotnik učenec – šola – starši velikega pomena in le s sodelovanjem vseh treh akterjev bo prišlo do uspeha. Tudi zaupanje v učitelja se mora povečati.                                

Hvala za vaše odgovore.

                                                                                   Intervju pripravila: Bernarda Kunej

Dostopnost