Skoči na glavno vsebino

»Hej, mala jelka, ne bodi žalostna! Potrudi se raje in zrasti čim višje. Veš, če si nekaj močno želiš in se zares potrudiš, se ti bo želja uresničila!« To so bile besede male gozdne vile, ki jih je namenila jelki, katera je hrepeneče želela zagledati širno morje. In ker je jelka resno vzela njene besede, je bila vztrajna in je rasla in rasla ter je svojo gorečo željo izpolnila. Mi pa smo cel teden hrepeneče želeli, da pouk na zadnji dan v tednu izvedemo v naravi. A za to smo se morali potruditi in si cel teden prizadevati pri delu in upoštevati vse naše dogovore. In če nas vprašate, ali je bilo lahko? Ne … Večkrat smo se morali upreti izzivom, vendar smo zmogli, ker smo vztrajali. Učiteljica in Tomaž sta  izpolnila obljubo in smo se po uri angleščine odpravili na ribnik. Tam smo se usedli v leseno hiško, kjer smo prisluhnili pravljici Špele Habič Leseno srce mlade jelke. Nekaj časa smo namenili pogovoru o vztrajnosti, željah, doslednosti. Nato smo se odpravili do gozdička ob potoku, kjer smo v dvojicah ustvarjali gozdne vile. Zavzeto in resno smo opravili likovno nalogo in bili ponosni na dokončane izdelke. Našim vilam smo dali imena. In zagotovo bodo naše vile vedno nekje ob nam in nas bodo opominjale in spodbujale, da vztrajamo vedno, ne glede na to, kaj počnemo, saj je le vztrajnost ključ do uspeha.

                                                                                                                                     Učenci 5. č razreda

Dostopnost