Že pred manj kot mesecem smo se začeli vneto pogovarjati o tridnevnem pohodu po Posavskem hribovju. Zamisel, da bi ta projekt izvedli že drugič, se nam je zdela odlična. Polni navdušenja smo hitro začeli zbirati najustreznejši datum ter prijavnice. Šolske torbe so zamenjali ogromni nahrbtniki, natrpani z oblačili, hrano, pijačo in vsem mogočim, šolske zvezke pa so zamenjale pohodne palice, ki smo jih še kako potrebovali, par pohodnih čevljev  je postal naš najboljši prijatelj. Tako se je naša čedna ekipa pohodnikov skupaj z  gospodom Antonom Zakškom in gospo Nino Steinbacher na čelu odpravila na pot. Kljub vročini smo se zagnano podali na Bučerco. Pot skozi Ponikve, Anže, Raztez, Mali Kamen se je zdela neskončno dolga, sonce pa je pripekalo, zato smo si naše rezervoarje vode napolnili kar na kmetijah ob poti. Do Bohorja nas je ločilo še nekaj vzpono, zagotovo pa se nam bo v spomin vtisnila pot do Svetega Jošta. Teren je bil za nas prava preizkušnja, saj smo se zaradi strmine nekaj časa plazili po vseh štirih. Naše utrujene oči je v večernih urah prebudila tabla, na kateri je bilo zapisano, da bomo na Bohor prispeli v 20 minutah. Želeli smo se dokazati ter na cilj prispeti prej. Tako smo se vsi tekmovalno pognali v hrib. Pred zadnjim ovinkom pa je vodilni Gregor stopil v blato ter se pogreznil. To je izkoristila najbližja zasledovalka Janja, ki je prva prispela na cilj. Vendar Gregor se ni vdal. Nemudoma je iz blata izvlekel čevlje ter bos pritekel do koče. Umazani smo prišli v kočo na Bohorju, kjer smo pojedli večerjo, pridružili pa so se nam še trije člani ekipe. Po okusni večerji smo prišli do težko pričakovanega tuša in sob. Ko smo se vsi osvežili, smo se odpravili na večerni sprehod, ki pa ni bil kaj prida dolg, kajti ustavili smo se že na prvem hribu, kjer smo klepetali in opazovali zvezde. Privoščili smo si zabaven večer, s poznimi nočnimi obedi ter drugimi ‘lumparijami’.  Po kratki in neprespani noči nas je čakal drugi dan pohoda. Večino hoje smo opravili skozi gozd. Čeprav nas je bolela prav vsaka mišica, smo stisnili zobe ter nadaljevali pot. Gnala nas je želja, da dokažemo sebi ter drugim, da zmoremo prehoditi tolikšno razdaljo v treh dneh. Verjetno pa smo že z našo trdno odločitvijo, da bomo izpeljali ta pohod,  dokazali marsikaj. Hojo smo si popestrili s petjem, šalami ter pripovedovanjem zgodb. Kljub velikim številom napornih vzponov je dan hitro minil in že smo lahko poležavali v travi ter uživali v prelepem razgledu na sončni zahod na Lisci. Zvečer smo si ogledali finale Lige prvakov in navijali vsak za svojega favorita. Zaradi prevelike utrujenosti smo v primerjavi s prejšnjo nočjo zaspali bistveno prej.

Dostopnost