Skoči na glavno vsebino

Film mi je bil všeč. V bistvu je bil to zame najboljši film, ki smo ga šli gledat s šolo. Tudi igralska zasedba je bila dobra. Film govori o fantu Augustu, ki ima deformiran obraz. Do desetega leta se šola doma. Pri desetih letih pa se njegova starša odločita, da bi bilo zanj dobro, če ga pošljeta v javno šolo. Šolo mu razkažejo trije učenci. Prvi od njih je Jack, s katerim se August tudi spoprijatelji. Drugi je Julian, ki se ves čas spravlja nanj. Tretja pa je Charlotte, ki govori samo o sebi. Film hkrati prikazuje tudi življenje njegove sestre Olivie, ki ima tudi sama težave. Njena najboljša prijateljica ne govori več z njo, ker se je med poletjem čisto spremenila. Potem pa jo enkrat na hodniku ogovori fant, po imenu Justin, in kmalu postaneta par. Opisani so tudi drugi vidiki na to dogajanje, in sicer, kako to vidi Jack in kako Olivijina najboljša prijateljica. Prav zaradi tega je film res zanimiv. Včasih moraš pogledati z različnih vidikov, da v nečem vidiš bistvo. Mislim, da je bistvo filma v tem, da ni pomembno, kakšen si na zunaj. Pomembno je le, kaj imaš v srcu. In ravno zato je imel August ob koncu filma že toliko prijateljev. Knjigo sem želela prebrati že prej, zdaj pa si jo želim še bolj. In če lahko sklepam po filmu, mislim, da me ne bo razočarala. V knjigi so v resnici predstavljeni različni najstniški problemi. Augustova težava je bila drugačnost. Olivia se je sporekla s svojo najboljšo prijateljico, kar se je verjetno zgodilo  že skoraj vsakemu najstniku na svetu. Jack je padel pod vpliv družbe, čeprav je želel biti Augustov prijatelj. Olivijina najboljša prijateljica, Miranda, pa je imela ločene starše, zato je tudi ona nekako padla pod vpliv drugih. Želela je le boljše življenje. Mislim, da se vsak od nas spopada z vsaj enim od teh problemov, če ne celo z večimi. Vsakega posameznika je treba spoštovati, takšnega kot je, in mu v stiski pomagati.

                                                                                                                                                             Klara Omerzu, 9. a

Čudo – film, v katerem poseben otrok nekako najde svoje mesto v svetu, čeprav ne brez težav. To pravljično formulo sem videl že stokrat, pa vendar se me vsakič nekako dotakne. Film se dogaja v modernem času, zato se res lahko postaviš v čevlje glavnih junakov. Sama izvedba, na strani igralcev, se mi je zdela dovolj prepričljiva in iskrena, da se lahko v filmu izgubiš, pa čeprav morda ni najbolj realen. Stvar, ki se mi je zdela najbolj neumestna, je bila nenadna in hitro pozabljena smrt družinske psičke. Zdi se, kot da so v scenarij le hoteli dodati nekaj drame in tragedije, da bi obdržali gledalčevo pozornost, pa scena, ko sta petošolca v šoli v naravi navidezno brez razloga zapustila filmsko sobo med ogledom Čarovnika iz Oza in nihče ju ne ustavi! V gozdu ju napadejo sedmošolci, za katere sploh nismo vedeli, da so tam, in rešijo ju njuni sošolci, ki so tja prišli na isti način. To vzbudi nekaj konfliktov. Film kot celota pa mi je bil kar všeč, a malo preveč optimističen za moj okus in precej pravljičen s svojim srečnim koncem za vse junake.

                                                                                                          Lovro Sikošek, 9. b

Dostopnost