Na dan Primoža Trubarja so učenci in učenke uro slovenščine preživeli v naravoslovni učilnici, delček tudi v spominskem parku, kjer so z lastno ustvarjalnostjo in interpretacijo oživili spomin na ustvarjalca prve slovenske knjige, njegovega učitelja in prevajalca Biblije …
PRIPOVEDKA O JURIJU DALMATINU (okrog 1546 – 1589)
Pred mnogo, mnogo leti – približno petsto petdesetimi in več – je v majhnem, idiličnem mestu ob Savi živel droben, neopazen fantič. Že v zibel mu je bilo položeno, da bo živel, da bo ustvarjal, premagoval bolezni, vojske in lakoto, da bo njegovo delo večno …Fant je odraščal v mladeniča in ni ga zanimalo obdelovanje polj, ampak knjige in učenje. Sreča se mu je nasmehnila, pa je stopil na pot učenosti že v mladosti, v rojstnem mestu Krško, in šolanje nadaljeval v tujini. Postal je duhovnik, a zanimale so ga besede in njihov pomen, zanimal ga je jezik. Lotil se je prevajanja knjige vseh knjig – Biblije – in pri svojem delu uspel. Slovenci so dobili svoj prevod – čudovit prevod – ki je še danes nekaj posebnega in izjemnega.Čas pa je bežal kakor danes in mladenič je postal mož, a žal se njegov rod ni ohranil. Odšli so ljudje in izginile zgradbe, padali mostovi in rastli novi – tudi šole in cerkve, spremenila so se njihova imena – tudi ime naše šole – ljudje mislimo, da bo spomin na velikane ohranjen s poimenovanjem ustanov in ulic, a vse materialno lahko izgine … Dalmatin pa živi – živi v vsaki slovenski besedi in bo živ, dokler bodo obstajali ljudje, ki govorijo slovensko …
Irena H. Simončič
