1. Se vam je na vaši poklicni poti vtisnil kakšen dogodek še posebej v spomin?
Na moji poklicni poti se je zgodilo mnogo dogodkov, tako lepih kot tudi manj lepih, žalostnih. Težko izberem enega izmed njih. No, morda eden prvih …Učitelji v Podbočju so me pozabili obvestiti, da je v osmem razredu učenka, ki ima epilepsijo. Med učno uro je kar naenkrat zdrsela s stola pod klop. Seveda sem se zelo ustrašila, a so me učenci hitro pomirili, da oni v taki situaciji že dobro znajo odreagirati. Hitro so sošolko prijeli za roki in nogi ter glavo, da ni udarjala po tleh. Po nekaj trenutkih se je učenka zavedla in lahko smo nadaljevali z delom. Kasneje sem izvedela, da tistega dne ni vzela tabletke z namenom, da ne bo vprašana, če bo dobila napad.
2. Bi nam na kratko predstavili pot do vašega poklica – učiteljice glasbene umetnosti?
Kot otrok sem se večkrat igrala s svojimi medvedki in punčkami šolo. Jaz sem bila učiteljica, oni so bili moji učenci. In tako se je začelo v moji glavi … V OŠ ni bilo prireditve, kjer ne bi nastopila kot članica pevskega zbora, solo pevka ali pianistka. Ob vpisu v srednjo šolo sem se odločila za gimnazijo, pedagoška smer. Včasih sem si rekla, da ne bom izbrala poklica, kjer bom vedno na odru, a glasba me je pritegnila in nadaljevala sem študij na Pedagoški akademiji, takrat smer glasbena vzgoja in zborovstvo. Študij je trajal dve leti plus čas za diplomo. V teh dveh letih sem opravila 32 izpitov (toliko so jih kasneje v 4 letih na Pedagoški fakulteti). Še preden sem imela diplomo »v žepu«, sem dobila ponudbo za delo na OŠ Podbočje. Z veseljem sem jo sprejela. Takrat (1978) sem pričela z delom brez učbenikov in delovnih zvezkov, znajti sem se morala, kakor sem vedela in znala, a čez leta smo tudi za glasbo dobili učbenik, kar nam je vsem olajšalo delo. Po 12-tih letih pa sem nadaljevala svoje delo na OŠ Jurija Dalmatina Krško.
3. Kakšen imate občutek po vseh teh letih poučevanja?
Ko se ozrem v preteklost, se sprašujem, kdaj so minila vsa ta leta. Kar ne morem verjeti … Svoj poklic sem opravljala in ga še opravljam s srcem, od mojih začetkov pa vse do danes. Vanj sem vložila vso svojo energijo in mislim, da sem pustila na vseh mojih učencih in seveda hkrati tudi pevcih en lep vtis. Nikoli mi ni bilo težko narediti tistega, kar mi je bilo naloženo in še več. V glavi nimam številke, koliko nastopov je za menoj, tako na šoli, v domačem kraju ali občini Krško, v republiškem in tudi evropskem merilu (Bruselj, Přeštice). Povsod, kjer smo prepevali, smo bili nagrajeni z velikim aplavzom. Upam tudi, da imajo vsi sodelujoči pevci čudovite spomine na vse pevske trenutke, ki smo jih preživeli skupaj. V sebi čutim, da sem res naredila vse, kar sem lahko kot učiteljica GUM, zborovskega petja in tudi kot razredničarka.
4. Se še spominjate prve učne ure? Kakšna je bila in vtisi po njej?
Oh, to je pa res dolgo nazaj. Bilo je v OŠ Podbočje. Kot novinko me je v razred pospremil takratni ravnatelj, g. Jože Zupančič. Predstavil me je učencem, potem pa me je prepustil delu. Vsekakor sem z veseljem in zanosom stopila pred učence in preprosto, spontano sem pričela z delom. Učenci so me lepo sprejeli in bili veseli, da bodo odslej imeli tudi tisto »ta pravo« glasbeno vzgojo, saj prej niso imeli učitelja za glasbo. Luštno je bilo. Tistega dne sem bila ponosna nase, da sem sprejela delo.
5. Se veselite upokojitve? Gotovo boste še vedno pevsko-instrumentalno aktivni?
Vsako življenjsko obdobje je lepo, če znaš v njem uživati. Seveda se moraš za vse tudi sam potruditi. Po 43-tih letih in pol mislim, da sem si zaslužila vstopiti v tretje življenjsko obdobje, da bom storila tudi še nekaj samo zase, mojo psičko in meni najdražje. V času korone me je kar »bolelo pri srcu«, da nisem mogla učencem nuditi vsega tistega, kar bi lahko v normalnih razmerah. Veliko prisiljenega sedenja za računalnikom (kar ni v moji navadi!) je tudi delček vzroka, zakaj sem se odločila za upokojitev. Pa tudi leta so primerna za to. In dokler mi bo zdravje služilo, bom lahko postorila še marsikaj koristnega. Zato se upokojitve po svoje veselim, čeprav se zavedam, da mi bosta šolski živ-žav in klepet s sodelavci na začetku kar manjkala. A pridem na obisk! V domačem kraju pa že tri leta vodim pevski zbor »Lastovke«, v katerem odmevajo samo ljudske pesmi. Tu se bo nadaljevala moja pevska aktivnost. Sem pa tudi obljubila, da če bo potrebna pomoč na šoli, se bom z veseljem odzvala.
6. Imate kakšen koristen nasvet za mlade učitelje oz. tiste, ki se na to pot šele podajajo?
Svoje službovanje sem pričela v drugačnih časih, kot so sedaj. Učenci so bili veliko bolj poslušni, ubogljivi in spoštljivi do učiteljev in sošolcev. Le posamezniki so malce izstopali s kakšno nagajivostjo. Počasi se je začelo spreminjati. Velika sprememba je nastala s knjižico »Pravice in dolžnosti učencev«. Že sam naslov je zgrešen. Pravice izhajajo iz upoštevanih dolžnosti. Če opravljaš svoj poklic z veseljem, ljubeznijo, narediš že veliko. Učence je potrebno pritegniti. Vendar je danes to zelo težko, ker so mnogi razvajeni, neposlušni, svojeglavi. To je tudi povezano z vzgojo od doma. Že v prvem razredu je treba učencem privzgojiti delavnost, spoštljiv odnos do učiteljev in sošolcev, upoštevati šolski red. V nasprotnem primeru so tu ukrepi, ki jih bo potrebno v bodoče ob kršitvah kar izvesti. Le tako se bo učenec zavedal, kaj sme in kaj ne. Če tega ni/ne bo, se negativno vedenje samo še poglablja in nastajajo težave. Teh si učitelji res ne želimo. Kaj svetujem? Enostavno je treba stati za svojimi besedami, zahtevami, v nasprotnem primeru pa hitro ukrepati. Biti prijazen učitelj pomeni tudi določeno mero strogosti. Le tako se bo vzpostavil in upošteval šolski red. Pri tem pa morajo v pomoč stati tudi starši, saj je trikotnik učenec – šola – starši velikega pomena in le s sodelovanjem vseh treh akterjev bo prišlo do uspeha. Tudi zaupanje v učitelja se mora povečati.
Hvala za vaše odgovore.
Intervju pripravila: Bernarda Kunej