/Pripoved o življenju osebe/

V pripovedi o življenju osebe smo si morali izbrati nekoga, ki nam je pri srcu in je že dlje časa na svetu. To so besede, s katerimi opišeš mojega dedka. Ko slišim pridevnike prijazen, srčen, naglušen ali zabaven, se takoj spomnim nanj. Zato se mi je zdel idealen za to nalogo. To besedilo bo neumetnostno, saj gre za resnične dogodke in ne zgodbo. Besedilo je tudi subjektivno, saj je omenjeno moje mnenje in čustva. Če ne bi izbrala dedka, bi seveda izbrala mojega idola. Ime mu je James Willames in je eden najboljših NBA igralcev. Če bi kdaj imela možnost, bi ga seveda vprašala, kdaj je vedel, da je košarka res zanj.

               Verjetno vam datum, 10. 9. 1947, ne pove veliko. Naši družini pa pomeni ogromno, saj se je takrat rodil majhen deček, po imenu Miroslav Smolej. Rodil se je v Ljubljani, saj v Kranjski Gori niso imeli porodnišnice. Kot otrok je živel na robu vasi. Ker takrat še niso poznali vrtca ali male šole, je svojo izobraževalno pot začel pri sedmih letih, ko se je vpisal v OŠ Kranjska Gora. Vedno je imel lepe ocene, dokler na šolo niso dobili nove učiteljice. Učila je matematiko in glasbo. Ker nihče ni želel hoditi na pevske vaje, se je odločila, da bo vsem, ki se ne bodo prijavili, zapisala negativno oceno. Moj dedek se je seveda hitro prijavil. Morate vedeti, da glasba ni ravno njegov adut, zato je nekaj časa pel prvi, drugi in celo tretji glas. Sošolec ga je zatožil učiteljici, ki ga je takoj izpisala. Tako je moj dedek dobil prvo negativno oceno. V prostem času ni hodil na nobeno obšolsko dejavnost, saj jih skoraj ni bilo. Zato so se popoldan s prijatelji igrali vse možne športne igre, kradem zemljo ali pa so si postavili gledališče. Vsi otroci iz vasi so se igrali skupaj. Nikoli se niso prerekali ali žalili. Zdi se mi, da so bili veliko bolj sproščeni, kot smo današnji otroci. Osnovno šolo je že skoraj končal, zato si je rekel, da bo svoje zadnje zimske počitnice doma preživel v miru. To mu seveda ni uspelo, saj se je s prijatelji odločil posnemati njihovega idola Janeza Poldo. Takrat je bil to eden najbolj znanih skakalcev. Tako so si postavili skakalnico in uporabili mojega dedka kot poskusnega zajčka. Smuči so se zapičile v sneg in tako si je prvič zlomil nogo. Mavec je moral  nositi vso poletje do srednje šole.

               Od leta 1962 do sedaj se je zgodilo ogromno lepih in pomembnih dogodkov. Kot so njegov študij, ples, na katerem je spoznal mojo babico ter nenazadnje to, da sta se preselila v Krško in vzgojila mojo mamo in teto. Danes dedek uživa v delu z lesom, v namiznem tenisu in preživljanju časa z vnuki. Veliko tega si želi tudi v prihodnosti in enko mu želim tudi sama. O Miroslavu ni bilo težko napisati pripovedi, saj je dobra in zabavna oseba. Rada razmišljam, da če bi nekdo napisal pripoved o meni, bi lahko rekel isto. Vem, da nisem popolna. Sem pa prijazna, spoštljiva, dobra fagotistka in košarkašica. Velikokrat tudi lena in preveč trmasta. To pa sta pridevnika s katerima ne moreš opisati Miroslava. Vsi rečejo, da imajo najboljšega dedka, a le redki lahko to resnično mislimo.

                                                                                                                                                    Uma Učakar, 8. b

Dostopnost