Anton Aškerc: Anka
Gre po stezi čez polje zeleno
Anka mlada, dete zapuščeno,
Kovčeg lahek nese mi v levici,
solze ‘z desnoj briše si po lici;
joče milo mi sirota Anka,
stoče milo, toži brez prestanka:
»Oj, cvetice, srečne ve sestrice,
jasno vedno vam je lepo lice;
jad nobeden srca ne pretresa,
solza vam ne kane iz očesa.
A gorje mu, kdor od doma mora,
kdor na domu nima več prostora,
komur’ starše v hladni grob dejali,
kogar kruha služit so poslali!
Morete mi, rože, razodeti,
kaj sirote delamo na sveti? «
A cvetice cvetejo, dišijo,
Anki mladi ne odgovolnijo.
/…/
5. in 6. 10. 2023 smo se osmošolci podali po t. i. učni poti – Aškerčeva pot. Pot nas je najprej vodila iz Krškega do Zidanega Mostu, kjer nas je pričakal g. vodič – Matjaž Aškerc (sorodnik našega baladnega pesnika). Prehodili smo pot in prišli do Aškerčeve domačije, kjer smo si ogledali njegovo življenjsko pot v sedanji muzejski hiši v Senožetah. Nato smo se spustili do Rimskih Term, kjer nas je že pričakal avtobus za povratek v Krško. Tako smo na svetovni dan učiteljev preživeli lep, kulturni dan. Na poti pa nas je vseskozi navdajala narava in tople jesenske barve, do tja, kamor je seglo naše oko.
Učenci 8. razreda in njihove učiteljice
